Nisi slaba mama, če ne dojiš (polno)

Drage mamice ali bodoče mamice,

najprej nekaj dejstev. Dojenje je najboljša hrana za vsakega novorojenčka. Najboljša je zato, ker niti dva novorojenca na tem svetu  ne dobita enakega mleka. Človeško telo je čudežno. In obstaja nefizična in neverbalna komunikacija med mamo in novorojenčkom/dojenčkom. Prav zaradi tega se materino mleko spreminja v točno takega, kot ga otrok potrebuje. Prav tako pa vsebuje optimalne količine vitaminov, mineralov, maščob, sladkorja in beljakovin, ki so lahko prebavljive in ne delajo težav pri presnovi ali prebavi dojenčka. Tako zelo posnemajo sestavo materinega mleka. Res je, to ni materino mleko. Je pa zelo dober in varen približek (nadomestek).

Trenutno se po celem svetu govori o prednostih dojenja in poudarja vzpodbujanje polnega dojenja do nekje 4,5 oziroma 6. meseca starosti, potem pa se začne uvajati gosta hrana. V splošnem pa se spodbuja trajanje dojenja do 2. leta starosti.

Takšne so smernice in priporočila idealnega sveta, ki deluje po pisnih pravilih. V življenju pa se zgodi: življenje. Tako se  pediatri velikokrat  srečamo z mamicami, ki so dobile informacije o pomembnosti dojenja, se trudile na vse pretege, verjele, da bo šlo polno dojiti. Vendar ni. Kljub vsem naporom in upoštevaje teh in onih nasvetov za dojenje in stimulacijo proizvodnje mleka. Ni šlo.

Novorojenček je namesto pridobival na teži, na teži ostal ali celo težo izgubljal. Ne jokal,  kričal. In na dojko je želel vsakih 15 minut. Cel dan.

Opisano pa je zgodba, ki jo piše življenje. Zato bi vam želela nekaj položiti na srce.

Nisi slaba mama, če polno ne dojiš. Za otroka je pomembneje, da je sit in nahranjen, s tem bo zadovljen in zadovoljene njegove potrebe. Zato nič ni narobe, če kdaj dodamo mlečno formulo. Včasih se zaradi različnih razlogov produkcija mleka ustavi ali ni zadovoljiva. Razlogi lahko tičijo v čisto telesnih, lahko pa v podzavestnih prepričanjih, strahu, stresu, prekomerni utrujenosti. Pomanjkanju pravega suporta doma. Velikokrat se zgodi, da je potrebno formulo dodajati le kratek čas in potem se mamica sprosti in dojenje steče. Dodajati pa ne potrebujemo po steklenički kot taki, poslužimo se lahko SNS (Supplementary Nursing System) sistema. To je sistem, kjer otroku dodajamo dodatek med dojenjem samim in je ob tem prisesan na dojko.

Novorojenčki še nimajo popolnoma razvitega organizma v smislu proizvajanja krvnega sladkorja.  Padec krvnega sladkorja sproži pri novorojencu lakoto. Določen nivo krvnega sladkorja je pomemben  za delovanje vseh celic v telesu, možganskih še posebno. Tukaj tiči razlog, zakaj se novorojenčki tolikokrat zbujajo za hranjenje.

Padec krvnega sladkorja pod kritično mejo se imenuje strokovno hipoglikemoja. Ta pa resnično lahko poškoduje možgane. Zato je prav, da vztrajate pri izključnem dojenju in se trudite. Pomembno pa je tudi vedeti, da če ne gre nič ni narobe, če malo pomagamo. Dejstvo, da otrok ni polno ali sploh ni dojen in bo potem manj pameten, ne drži.  Ob tem se sprašujem, kako pametna bi bila sama, če bi me mama dojila. Dojena namreč zaradi pomanjkanja mleka pri mami nisem bila niti en sam dan.

Realnost je takšna, da noben ekstrem ni dober. Tako zaradi vztrajanje pri izključnem dojenju, kljub temu da ni steklo, kot bi moralo in bi zadovoljevalo potrebe otroka, lahko privede do dolgoročnih nepovratnih posledic (poškodb) na otrokove možgane. Povezanih s hipoglikemijo. Da, obstajajo otroci s poškodbami možganov zaradi vztrajanja pri izključnem dojenju, čeprav mleka ni bilo dovolj in kasnejših posledic hipoglikemije (prenizkega krvnega sladkorja) na možgane in njihov razvoj. V Ameriki je nastalo gibanje, ki ga vodi zdravnica, dr. Christie del Castillo Hegyi, ki je verjela v izključno dojenje in rodila v dojenju prijazni ustanovi. Vendar pa se je zgodilo prav to, da je zaradi nezadovoljive količine mleka (in hipoglikemije) ter vztrajanja pri dojenju, kot ji je bilo svetovano in rečeno, da ima vsaka mama dovolj mleka in lahko doji kljub neustreznem napredovanju otroka na teži, da je  težkih poškodb na otrokovih možganih. Otrok ima sedaj težki razvojni zaostanek.

Zato bi rada poudarila, da, ja, dojenje je najboljše, če lepo steče, če otrok napreduje, če je otrok zadovoljen in zadovoljen. NI pa smiselno vztrajati pri izključnem, če otrok ne napreduje, kriči, ne spi, je razdražljiv. V takih primerih je bolj pomembno, da je otrok preprosto sit.

Pa razbijmo še nekaj mitov.

• Obstajajo dojenčki, ki imajo težave s pristavljanjem, in niste VE krive za to, niti vedno priraščen jeziček, niti nastavek. Včasih je motnja mišičnega tonusa lahko vzrok za to, da se otrok nezadovoljivo prisesa, če pa se pa lahko zaradi iskanja udobnega položaja po nekaj minutah pade z dojke ali se začne premikati, odstavljati, vendar se hoče ponovno takoj pristaviti nazaj.
• Obstajajo dojenčki, ki kljub uporabi dojke, stekleničke in dude NIMAJO sesalne zmede in prehajajo z enega na drugega popolnoma brez težav. Takoj “preklopijo” in vedo, ali imajo v ustih dudo, stekleničko ali dojko.  Obstajajo pa tudi  oni, ki jo imajo že po tem, ko so imeli dudo kratek čas.
• Težave s pristavljanjem se efektivno lahko rešujejo le v živo, ko se oceni celoten način pristavljanja in položaj otroka, njegov nevrološki status (to naredi pediater na pregledu)  in se na licu mesta potem nauči načina pristavljanja. Vsak je namreč unikat in le v živo  lahko strokovnjak upošteva vse parametre, svetuje in pokaže načine, kako dojenje narediti prijetno za oba.
• Vsak otroški jok NE pomeni nahrani me. Dojenje ni sredstvo za pomirjanje. Vaša naloga v prvih mesecih je spoznati otroka. To pomeni opazovanje in zaupanje vase in vaši intuiciji. Velikokrat je mokra ali pokakana plenica razlog za jok ali da jih zebe, jim je morda prevroče, lahko je oblačilo pretesno ali jih kar nekje tišči.
• Hranimo ob zgodnjih znakih lakote, da lahko v miru in v “polni zavesti” uživajo vse dobre lastnosti dojenja. Ko je lačen tako, da se trese, kriči in glasno joka, pomeni, da smo prešli na pozne znake lakote (beri: lačen kot volk ?). V tem primeru se bo dogajalo več zaletavanja pri dojenju, več polivanja (zaradi goltanja zraka), lahko tudi težje pristavljanje ali padanje iz dojke.
• Obstajajo tudi mamice, ki ne morejo dojiti zaradi zdravil ali zaradi terapevtskih operativnih posegov na dojkah. Mame, ki je želijo dojiti zaradi različnih razlogov. Tudi te mame so najboljše in prav take, kot jih njihov otrok potrebuje. Tudi te mame niso nič manj mame kot tiste, ki dojijo polno. Tudi te mame so srčne in mame z veliko začetnico. Tudi te mame so profi mame.

Na koncu je za otroka najpomembnejša ljubezen in ljubeče, mirno okolje. Ljubeči odnosi. To, da je mamica mirna in pomirjena. Bolje je, da je otrok nedojen in vzgajan v  takšnih okoliščinah kot pa dojen in izpostavljen nasilju, kreganju, dretju, alkoholu in še čemu.